Evropska vesoljska agencija

Evropska vesoljska agencija
*Europäische Weltraumorganisation*
*European Space Agency*
*Agence spatiale européenne*
	Logotip ESE
	; Glavna nadzorna soba Centra evropskih vesoljskih operacij (ESOC, European Space Operations Centre) v Darmstadtu, Nemčija
Pregled
Ustanovitev	30. maj 1975
Sedež	Pariz, Francija; 48°50′54″N 02°18′15″E / 48.84833°N 2.30417°E
Zaposleni	2200
Letni proračun	4,9 milijarde EUR ; (2023)
Pristojni generalni direktor	Josef Aschbacher;
Spletno mesto	esa.int

Evropska vesoljska agencija (angleško European Space Agency, francosko Agence spatiale européenne, nemško Europäische Weltraumorganisation), znana tudi pod angleško kratico ESA in slovensko EVA, je za evropski vesoljski program pristojna agencija s sedežem v Parizu. Ustanovljena je bila 30. maja 1975 s Konvencijo o ustanovitvi Evropske vesoljske agencije z namenom, da bi združili dva glavna evropska vesoljska programa – ELDO in ESRO – ter tako okrepili sodelovanje z ameriško agencijo NASA in drugimi vesoljskimi programi v svetu.^[3]^[4] Združitvi je prisostvovalo 10 evropskih držav. Danes agencija združuje 22 članic ter 5 nepolnopravnih članic, med katerimi je tudi Slovenija (polnopravna članica bo postala 1. januarja 2025). Glavni cilji agencije so poleti s človeško posadko, projekt mednarodne vesoljske postaje, raziskovanje Zemlje, Lune, Marsa in drugih astronomskih teles, številne raziskave na področju vesoljske znanosti ter komercialne izstrelitve telekomunikacijskih satelitov. Izstrelišče vesoljskih poletov je v Francoski Gvajani, raziskovalna središča pa so raztresena po vsej Evropi in drugod po svetu. Celotni evropski vesoljski program temelji na raketi tipa Ariane, ki je bila razvita konec sedemdesetih in v osemdesetih let dvajsetega stoletja. Agencija trenutno za vesoljske polete uporablja raketo Ariane 5.

Ustanovitev in zgodovina

Razvoj vesoljske znanosti se je v zahodni Evropi začel sredi petdesetih letih dvajsetega stoletja. Takrat je bil večinoma omejen z nacionalnimi mejami posameznih evropskih držav, zato so znanstveniki za večji napredek predlagali združitev evropskih vesoljskih raziskav. K združevanju jih je spodbudila tudi vse bolj zagrizena vesoljska tekma med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Pobudo za združitev raziskav sta dala Pierre Victor Auger in Edoardo Amaldi. V šestdesetih letih sta bili tako v Evropi ustanovljeni dve organizaciji: ELDO (European Launch Development Organization) in ESRO (European Space Resarch Organization). Prva organizacija se je ukvarjala z razvojem vesoljskega vozila, druga pa z vrsto vesoljskih raziskav, med katerimi so imele prednost raziskave na področju telekomunikacijskih satelitov. Ta organizacija je ves čas tesno sodelovala z Naso, ki je za potrebe ESRA v vesolje izstreljevala satelite. V začetku sedemdesetih let, ko se je vesoljska tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo umirila, je v ospredje prišel evropski vesoljski program, ki je imel jasne znanstvene cilje. Da bi evropska vesoljska organizacija postala še učinkovitejša in se tako pripravila na nove izzive prihodnosti, sta se prej ločeni organizaciji ELDO in ESRO združili. Iz omenjenih organizacij je tako leta 1975 nastala sodobna ESA.

Članstvo in prihodki organizacije

Članice

Države članice

Pridružene članice

Evropske sodelujoče države (ECS)

Podpisnice Sporazuma o sodelovanju

Polnopravne članice	Leto pridružitve	Domači program	Prispevki
Polnopravne članice	Leto pridružitve	Domači program	(mil. EUR)	(%)	Na prebivalca (EUR)
Polnopravne članice
Avstrija	30. december 1986	FFG	51,2	1,0	5,37
Belgija	3. oktober 1978	BELSPO	210,0	4,3	17,82
Češka	12. november 2008	CCMTSA	44,7	0,9	3,06
Danska	15. september 1977	DTU Space	33,8	0,7	5,47
Estonija	4. februar 2015	ESO	3,7	0,1	1,97
Finska	1. januar 1995	TEM	27,4	0,6	3,52
Francija	30. oktober 1980	CNES	1.311,7	26,9	14,30
Grčija	9. marec 2005	HSA	20,6	0,4	0,98
Irska	10. december 1980	EI	24,8	0,5	3,60
Italija	20. februar 1978	ASI	665,8	13,7	7,77
Luksemburg	30. junij 2005	Luxinnovation	29,9	0,6	44,19
Madžarska	24. februar 2015	HSO	11,7	0,2	0,63
Nemčija	26. julij 1977	DLR	981,7	20,1	11,1
Nizozemska	6. februar 1979	NSO	100,3	2,1	5,32
Norveška	30. december 1986	NSA	86,3	1,8	12,09
Poljska	19. november 2012	POLSA	38,4	0,8	0,91
Portugalska	14. november 2000	FCT	21,0	0,4	1,77
Romunija	22. december 2011	ROSA	34,3	0,7	2,18
Slovenija	1. januar 2025 ? (podpis junija 2024)
Španija	7. februar 1979	INTA	249,5	5,1	4,39
Švedska	6. april 1976	SNSA	83,2	1,7	7,15
Švica	19. november 1976	SSO	167,0	3,4	17,61
Združeno kraljestvo	28. marec 1978	UKSA	464,3	9,5	5,05
Drugi			181,3	3,7
Pridružene članice
Kanada	1. januar 1979	CSA	28,0	0,6	0,53
Latvija	30. junij 2020	MoES
Litva	21. maj 2021	MoE
Slovaška	14 junij 2022^[5]	SSO	50000000000000000000	50000000000000000000%	0
Slovenija	5. julij 2016	SPACE-SI	3,2	0,1	1,31
Članice in sodelavke skupaj			4.870,0	72,9
Evropska unija	28. maj 2004	EUSP	1.683,3	93,0	2,56
EUMETSAT			54,3	3,0
Drugi prihodki			72,4	4,0
Skupaj			1.810,0	27,1
Skupni znesek			6.680,0	100,0

Pridružene članice

Država	Datum pristopa	Domači program
Slovenija	28. maj 2008	MVŠZT
Latvija	23. julij 2009	MoES
Slovaška	28. april 2010	MoE
Litva	7. oktober 2010	MoE
Bolgarija	8. april 2015	IKI-BAN

Države ki sodelujejo z ESO

Država	Datum pristopa	Domači program
Turčija	15. julij 2004	TÜBİTAK
Ukrajina	25. januar 2008	SSAU
Ciper	27. avgust 2009	MoCW
Izrael	30. januar 2011	ISA
Malta	20. februar 2012	MCfST

Vesoljski projekti

Človeški vesoljski program

ESA je po ustanovitvi dajala prednost znanstvenim in komercialnim raziskavam, zato je bil človeški vesoljski program v organizaciji dolgo časa zapostavljen. Poleg tega se agencija v prvih letih ni posvečala razvoju vozila s človeško posadko, zato je program človeških poletov pretežno potekal v sodelovanju z NASO, ki je imela na tem področju bogate izkušnje. Prvi astronavt Ese v vesolju je bil Nemec Ulf Merbord, ki je tja poletel leta 1983 z Nasinim raketoplanom Columbia. Odprava je testirala vesoljski laboratorij, ki je bil delo evropskih znanstvenikov, in je bila pomenila začetek tesnega sodelovanja med ESO in NASO na področju človeških vesoljskih raziskav. Sodelovanje pa v drugi polovici osemdesetih let ni potekalo samo z NASO, ampak so se evropski astronavti udeleževali tudi sovjetskih vesoljskih odprav.

Program se je z leti razširil, zato je bilo leta 1990 v Kölnu v Nemčiji ustanovljeno središče za selekcijo in usposabljanje astronavtov. Center je odgovoren tudi za sodelovanje z drugimi vesoljskimi agencijami, kot sta NASA in Ruska vesoljska agencija. Trenutno t. i. evropski astronavtski korpus sestavlja štirinajst astronavtov iz osmih evropskih držav, tj. Francije, Italije, Nemčije, Belgije, Švedske, Danske, Združenega kraljestva in Nizozemske. ESA, ki nima lastnih raket za prevoz astronavtov, v ta namen uporablja ameriška in ruska vesoljska plovila. Po ukinitvi ameriškega programa Space Shuttle leta 2011 se agencija za prevoz astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo zanaša izključno na Rusko vesoljsko agencijo ter njena vesoljska plovila Sojuz. Program je tesno povezan tudi z Mednarodno vesoljsko postajo, saj je ESA vložila znanje ter prispevala astronavte za njeno izgradnjo, razvoj in vzdrževanje. Njen največji prispevek je vesoljski laboratorij Columbus, ki je bil Mednarodni vesoljski postaji dodan leta 2008. Istega leta je bilo dokončano in preizkušeno samodejno vesoljsko plovilo Jules Vern ATV za oskrbovanje vesoljske postaje, v naslednjih mesecih in letih pa sta se vozilu priključila še Johannes Kepler ATV in Edoardo Amaldi ATV.

Raziskovanje vesolja in Zemlje

Plovilo	Področje	Leto	Stanje odprave
Cos-B	astrofizika	1975	končana odprava
IUE	astrofizika	1978	končana odprava
Exosat	astrofizika	1983	končana odprava
Giotto	Osončje	1985	končana odprava
Hipparcos	astrofizika	1989	končana odprava
Ulysses	Sonce	1990	končana odprava
Hubble	astrofizika	1990	operativna odprava
ISO	astrofizika	1995	končana odprava
SOHO	Sonce	1995	operativna odprava
Cassini-Huygens	Osončje	1997	odprava operativna
XMM-Newton	astrofizika	1999	operativna odprava
Cluster	Osončje	2000	operativna odprava
Integral	astrofizika	2002	operativna odprava
Mars Express	Osončje	2003	operativna odprava
Double Star	Osončje	2003	operativna odprava
SMART-1	Osončje	2003	končana odprava
Rosetta	Osončje	2004	operativna odprava
Venus Express	Osončje	2005	operativna odprava
Proba-2	Sonce	2009	operativna odprava
Planck	astrofizika	2009	operativna odprava
Herschel	astrofizika	2009	operativna odprava
Gaia	astrofizika	2013	operativna odprava
BepiColombo	Osončje	2015	operativna odprava
LISA Pathfinder	astrofizika	2015	operativna odprava
Solar Orbiter	Sonce	2017	operativna odprava
JWST	astrofizika	2018	operativna odprava
Euclid	astrofizika	2020	operativna odprava
SPICA, EChO, LOFT, MarcoPolo-R, PLATO, STE-QUEST, JUICE, CHEOPS		2015–2025	odprava v presoji

Projekt Galileo

Projekt je bil zasnovan sredi devetdesetih let 20. stoletja z namenom, da bi si evropske države zagotovile natančen sistem za določanje položaja na Zemlji, deloval pa naj bi neodvisno od ameriškega sistema GPS, ruskega sistema GLONASS in kitajskega sistema Compass. Prvi koncept njegovega delovanja je bil predstavljen leta 1999, dejanski razvoj pa se je začel maja 2003 s podpisom sodelovanja med Evropsko unijo in ESO. Za razliko od ameriškega sistema GPS, ki je pod nadzorom oboroženih sil, projekt Galileo daje prednost civilnim uporabnikom in ga je mogoče izklopiti samo v izrednih okoliščinah. Prav zato je že na samem začetku postal predmet spora z ZDA, ki so se bale, da bi ga lahko uporabili njeni nasprotniki. Poleg ostrega nasprotovanja ZDA so projekt sprva pestile finančne težave in se je zdelo, da bo propadel zaradi nezadostnih sredstev. S finančnim posredovanjem Evropske unije in tujih vlagateljev je znova zaživel in leta 2005 so v Zemljino orbito izstrelili prvi testni satelit GIOVE-A, temu pa je leta 2008 sledil še GIOVE-B. Prva dva operativna satelita od skupno tridesetih so v orbito izstrelili 21. oktobra 2011, naslednja dva pa 12. oktobra 2012. Namen teh satelitov je bil testirati delovanje sistema, celotni sistem pa je postal operativen decembra 2016. Danes ga nominalno sestavlja 30 satelitov (24 operativnih, 6 rezervnih) in omogoča natančnost lociranja na 20 cm.

Rakete

Evropska vesoljska agencija je bila ustanovljena z namenom, da bi evropskim državam omogočila samostojen dostop do vesolja, zato je bil njen glavni cilj razvoj nosilne rakete. Razvoj se je začel leta 1974, raketo pa so poimenovali Ariane po Ariadni, grški boginji, ki je Tezeju pomagala premagati Minotavra. Prva evropska raketa Ariane je v vesolje poletela 24. decembra 1979. Od takrat do danes se je zvrstila že cela serija raket. ESA trenutno uporablja tri tipe raket: Ariane 5, Sojuz-2 in Vega.

Dvostopenjska raketa Ariane 5 je zadnja iz serije raket Ariane. Uporabljati so jo začeli leta 1997, ko so prenehali uporabljati raketo tipa Ariane 4. Je najmočnejša raketa ESE, saj lahko v vesolje ponese od 6 do 21 ton tovora (količina tovora je odvisna od orbite, v kateri bo satelit). V sredini leta 2024 je načrtovana izstrelitev rakete Ariane 6, ki bo imela močnejše motorje in bo še zmogljivejša od svojih predhodnic.

Sojuz-2 je dvo- do tristopenjska raketa za srednje tovore z maso do 7,8 tone. Je produkt skupnega evropsko-ruskega sodelovanja, katerega glavni namen je bil znižati stroške poleta in povečati zanesljivost delovanja rakete (raketa Sojuz ima štiridesetletno zgodovino izredno zanesljivega delovanja). Raketo izdelujejo v Rusiji ter nato njene dele pošljejo na izstrelišče v Francoski Gvajani, kjer jo sestavijo in pripravijo za izstrelitev. Prvič je poletela 21. oktobra 2011, ko je v vesolje ponesla prva dva satelita navigacijskega sistema Galileo.

Vega je štiristopenjska raketa, namenjena za izstreljevanje lažjih tovorov z maso do 2,5 tone. Raketa je produkt sodelovanja med Italijansko vesoljsko agencijo in ESO. Njen razvoj se je začel leta 1998, prva uspešna izstrelitev pa je bila izvedena 13. februarja 2012 v Francoski Gvajani. ESA uporablja to raketo za izstreljevanje raziskovalnih satelitov v nizko Zemljino orbito.

Ariane 5
Sojuz 2
Vega

Sklici

↑ »ESA facts«. European Space Agency (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2021. Pridobljeno 13. februarja 2022.
↑ »ESA budget 2023«. www.esa.int. Arhivirano iz spletišča dne 4. februarja 2023. Pridobljeno 4. februarja 2023.
↑ »A European Vision«. esa.int (v angleščini). Evropska vesoljska agencija. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2007. Pridobljeno 20. julija 2016.
↑ The ESA Convention
↑ »Slovakia becomes ESA Associate Member state«. www.esa.int (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2022. Pridobljeno 14. oktobra 2022.

Glej tudi

Zunanje povezave

[1] »ESA facts«. European Space Agency (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2021. Pridobljeno 13. februarja 2022.

[budget2023-2] »ESA budget 2023«. www.esa.int. Arhivirano iz spletišča dne 4. februarja 2023. Pridobljeno 4. februarja 2023.

[3] »A European Vision«. esa.int (v angleščini). Evropska vesoljska agencija. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2007. Pridobljeno 20. julija 2016.

[esa_convention-4] The ESA Convention

[www.esa.int-5] »Slovakia becomes ESA Associate Member state«. www.esa.int (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 13. oktobra 2022. Pridobljeno 14. oktobra 2022.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

Normativna kontrola
Splošno	ISNI 1 2 VIAF 1 WorldCat (via VIAF)
Narodne knjižnice	Španija Francija (data) Katalonija Nemčija Izrael ZDA Latvija Češka republika 2 Avstralija Poljska Švedska
Znanstvene podatkovne baze	CiNii (Japonska)
Drugo	MusicBrainz artist SUDOC (Francija) 1